Blog

Ob izgubi drage osebe smo starši večkrat v dilemi, kako naj o smrti govorimo z otrokom. Že zelo majhni otroci se zavedajo smrti, saj so se že srečali z njo, če ne drugače so videli mrtvega hrošča ali povoženo žival na cesti. Vendar večina nima prave slike, kaj to smrt je, večina mlajših otrok je prepričana, da je smrt samo nekaj začasnega in oseba lahko ponovno oživi.

Okoli četrtega leta starosti pa se razvije zavedanje, da je smrt dokončna. Moja štiriletna hčerka večkrat hudo joka in pravi »Jaz nočem umret.« Občasno jo tudi starejši, šestletni brat, tolaži, da sicer bo umrla, ampak šele ko bo zelo stara in to čez dolgo, dolgo časa. Tega pa jim ne moremo zagotoviti. Majhni otroci razvijejo več obrambnih mehanizmov pred strahom pred smrtjo. Dva poglavitna, s katerima zanikajo svojo nemoč sta: 1. prepričanje, da so oni posebni in da oni ne bodo umrli in 2. da obstaja nek vsemogočni “rešitelj”, ki jih bo rešil pred smrtjo. Seveda sta oba obrambna mehanizma samo fantaziji, magično prepričanje, da se nas smrt ne tiče. Otroci si lahko tudi ustvarijo mite ali prevzamejo mite in prepričanja, ki jim jih ponujamo odrasli. Tudi odrasli se srečujemo s strahom pred smrtjo in bolj smo spravljeni s svojo minljivostjo, laže bomo o tem govorili z otrokom.

Ko otroku povemo, da je nekdo umrl, je dobro, da uporabimo besedo »smrt« in »umreti«. Mogoče bi se želeli izginiti uporabi teh besed, ker bi želeli otroku prihraniti ali zmanjšati žalost, vendar bolj smo jasni, lažje bo otroku. Otroci naše besede razumejo dobesedno – spomnim se otroka, ki so mu povedali, da je dedek pod zemljo, potem pa je otroka skrbelo kje lahko hodi, ker ni hotel pohodil dedka. Ali otroka, ki so mu rekli, da oseba spi. Najprej ga je zanimalo, zakaj ga ne zbudijo in ko je izvedel, da se ne bo nikoli več zbudil, ga je bilo strah zaspati. Podobno velja za druge načine, s katerimi skušamo obrazložiti otroku, da je nekdo umrl npr. odšel v nebesa – potem je babica nad mano; srce mu ne bije – v redu potem pa naredite, da bo srce ponovno bilo; ni ga več – kam pa je šel?; odšel je – kdaj se vrne?; izgubili smo dedka – dajmo ga poiskati. Zaradi tega je dobro, da odrasli uporabljamo preprost jezik in besedo »smrt«, saj jo otroci razumejo, z metaforami in prispodobami pa ne bomo otroku pomagali, prej ga bomo zmedli.

Otroci so egocentrični, kar je normalno, prepričani so, da se stvari zgodijo zaradi njih. Težave nastanejo, ko se prepričajo, da so oni krivi za bolezen in smrt drugega. Primer je deček, ki je bil prepričan, da je on kriv za dedkovo bolezen, saj je nekje slišal, da sladkarije škodujejo zdravju, sam pa je dedku dal bonbon. Sladkarije škodujejo zdravju, jaz sem dal dedku bonbon, torej sem jaz kriv, da je dedek umrl. Odraslim je seveda jasno, da otrok ni kriv, otroku pa ne. Zaradi tega, tudi če se nam zdi nenavadno, moramo otroku povedati, da on ni kriv za smrt bližnje osebe.

Ne glede na naše prepričanje, kaj se zgodi po smrti, je dobro, da otroku smrt predstavimo kot dokončno in da ima otrok možnost žalovati. Naj posmrtno življenje (nebesa, reinkarnacija, nesmrtna duša…) ne bodo načini, s katerimi želimo zmanjšati bolečino.

Pri pogovoru z otrokom si lahko pomagate tudi z otroško literaturo, odlična knjiga je Sploščeni zajec (avtor – Oskarsson, založba Zala), pes in podgana v knjigi najdeta sploščenega zajca ter začneta razmišljati, kaj naj z njim naredita. V knjigi ni uporabljena beseda smrt, vendar je smrt zajca nedvoumno prikazana. Knjigo samo preberete otroku, že to je lahko dovolj. Če bo kazal zanimanje, se lahko pogovorite in poiščete podobnosti v njegovem doživljanju npr. v knjigi je omenjena »žalost«. Otroka lahko vprašate, če se tudi njemu zdi žalostno. V knjigi lahko najdete tudi nekaj zanimivih iztočnic za pogovor o tem, kako se otrok počuti, vendar imejte v mislih, da ima otrok omejen besedni zaklad in obstaja velika verjetnost, da vam bo zelo malo povedal. In to je v redu! Prav zaradi tega uporabljamo knjige, ker ob njih otroku ni potrebno govoriti.  

Photo by Moritz Schumacher on Unsplash