Blog

Ranljivost

19. oktober 2015 ob 11:16

Kategorije :

Občutek povezanosti in ljubezni daje našemu življenju pomen. Vendar, ko vprašaš ljudi o ljubezni, bodo najprej začeli govoriti o ločitvi in ko jih vprašaš glede pripadnosti, bodo vedno začeli govoriti, kako se počutijo izločene. Za temi neprijetnim občutki se skriva sram, to je strah, da nas bodo drugi zavrnili zaradi našega vedenja, torej je strah pred izločenostjo. Za sramom, da nisem dovolj dober, lep, pameten, ... pa se skriva ranljivost.

Ameriška raziskovalka Brené Brown je ugotovila, da lahko v grobem razvrstimo ljudi v dve kategoriji: na tiste, ki imajo občutek in na tiste, ki nimajo občutka, da so vredni, ljubljeni in nimajo občutka pripadnosti. Ti ljudje se razlikujejo predvsem v prepričanju, da niso vredni. Med njimi ni drugih pomembnih razlik. Raziskovalka je ugotovila, da smo mi sami dejavnik, ki nas zavira, da bi se povezali z drugimi, in sicer naš občutek, da tega nismo vredni.

Ljudje, ki se počutijo ljubljene in povezane z drugimi, so dovolj pogumni, da so to, kar so, z vsemi svojimi napakami. Ti posamezniki so najprej sočutni sami do sebe, kar je pogoj, da je človek lahko sočuten tudi do drugih. Sposobni so opustiti idealno predstavo o sebi in sprejeti to, kar dejansko so: ljudje z vsemi svojimi napakami. To pa so tista plodna tla, na katerih se razvijeta povezanost in ljubezen do drugih ljudi.

Posamezniki, ki imajo občutek, da so vredni ljubezni, se zavedajo svoje ranljivosti, vendar so prepričani, da jih prav to dela lepe. Ne govorijo o ranljivosti kot o prijetnem občutku, pač pa o občutku, ki je nujen. Govorijo o pripravljenosti, da prvi izrečeš »ljubim te«, tudi če nimaš nobenih zagotovil, da bo zveza uspela; o pripravljenosti dihati in zdržati strah med čakanjem na zdravniške izvide; o pripravljenost vlagati v odnos, ki se bo lahko razvil ali pa tudi ne.

Raziskava Brené Brown je pokazala, da moramo z ranljivostjo živeti. Ranljivost je namreč tudi zibelka veselja, ustvarjalnosti, pripadnosti in ljubezni. Ko ljudje spoznajo, da sta ranljivost in nežnost pomembni in se jima nehajo upirati, pridobijo nazaj tudi svoje življenje. Človek ne more odrivati stran od sebe samo neprijetnih čustev kot so ranljivost, žalovanje, strah in sram, saj ko odrinemo stran neprijetna čustva, odrinemo tudi veselje, zadovoljstvo, ljubezen in na koncu se počutimo nesrečne in iščemo smisel življenja. Znajdemo se v začaranem krogu. Neprijetna čustva lahko odrivamo stran s hrano, nakupovanjem, alkoholom, drogami … Namesto da bi občutili strah in žalost, raje spijemo nekaj piv in pojemo čokolado; to pa samo poslabša težave in nas še bolj oddalji od drugih ljudi in od občutka povezanosti. Občutek ranljivosti izrinemo lahko tudi z občutkom gotovosti in željo po popolnosti. Ko smo v določeno stvar popolnoma gotovi ali ko nekaj opravimo na popoln način, ni prostora za kritike, strah in neprijetna čustva. To pa je hkrati nemogoče doseči.

Starši, ki držijo novorojenčka v rokah, si pogosto rečejo: »Glej, kako je popoln.« Naloga staršev ni, da otrok doseže popolnost. Naloga nas staršev je povedati otroku, da sicer ni popoln, da pa je vseeno vreden ljubezni.

Ko se sprejmemo take kot smo, z vsemi ranljivimi deli, se lahko nehamo pretvarjati, da smo vedno popolni in neranljivi. To nam bo prineslo veliko svobode. Ljudje, ki imajo občutek ljubezni in pripadnosti, imajo tudi pogum biti to, kar so, in pokazati svojo nepopolnost.

Viri:
Brown, B. (2010). The power of vulnerability. https://www.ted.com

Že objavljeno v Slomediji, 8. septembra 2015

Kategorije