Kako otroci razmišljajo
08. januar 2018 ob 11:21
Kategorije :
Otroštvo je dolgo obdobje in v njem lahko vidimo velike spremembe glede na starost. Zaradi tega opredelimo naše misli na otroke v obdobju med 4. in 8. letom. V tej starosti otroci razmišljajo zelo konkretno in ne razumejo pravil v abstraktnem smislu. To lahko privede do nenavadnih zapletov - kadar otroku rečemo, da ne sme uporabljati noža, otrok pa razume, da ne sme uporabljati točno tistega noža, zaradi tega seže po še ostrejšem in nevarnejšem. Mogoče se nam, odraslim, sicer pravila zdijo konkretna in jasno povedana, vendar ni nujno, da jih otroci tako razumejo. Bolj smo jasni in dosledni, bolje bo.
Večina otrok v tej starosti ne zmore povedati in razložiti zakaj nekaj počne. Moj šestletni sin se je v šoli počutil slabo in je bruhal, vendar je o tem molčal. Učiteljice so ugotovile šele uro kasneje, da je z njim nekaj narobe. Vprašala sem ga, zakaj ni povedal učiteljici, da je bruhal in da se ne počuti dobro. Njegov odgovor je bil “Težko povem.” in od njega nisem dobila nobene dodatne razlage. V šoli se počuti dobro in tudi odziv učiteljic je bil topel in ljubeč. Otrok samo ni vedel, kako naj razloži, kaj se z njim dogaja. Od otrok ne moremo pričakovati, da nam bodo razložili, kako se počutijo ali zakaj so ali nečesa niso naredili, saj se sposobnost verbalizacije šele razvija.
Starši se pogosto pogovarjamo z otroki in jim razlagamo, zakaj je določeno vedenje narobe. Otroci pa tega ne razumejo in ne predvidevajo posledic svojega vedenja. Sicer z razlago ni nič narobe, vendar samo razlaga brez discipline in morebitnih posledic ne bo veliko pomagala. Predvsem to velja za majhne otroke, ker je pri njih razumevanje posledic samo del sestavljanke in niso dovolj, da bi preprečile ali spremenile neko vedenje pri otroku. To lahko vidimo tudi kasneje v mladostništvu in odraslosti: lahko sicer razumemo logiko za določenim vedenjem, vendar kljub temu ji ne sledimo in ne počnemo, kar bi bilo najboljše. Na primer: še vedno jemo nezdravo, čeprav nas je zdravnik opozoril, da bo to imelo hude posledice za naše zdravje. Podobno velja za otroke: samo razumevanje, zakaj določeno vedenje ni dobro, jih ne bo odvrnilo od tega neprimernega vedenja.
Starši pogosto napačno razumejo tudi namen otroškega vedenja. Velikokrat jemljemo, kot da otrok hoče biti poreden ali početi to, kar ne sme, ali biti hudoben ali se maščevati staršem. Kar se sicer lahko tudi dogaja, vendar v večini primerov otroci ne razmišljajo, kako se obnašajo in zakaj. Otroci se ne bodo usedli in razmislili, kaj lahko naredim, da bom poreden ali kaj lahko naredim, da bom prizadel svojo mamo. Kar bodo počeli, je misel na to, kar želijo početi ali narediti in ne bodo razmišljali o posledicah in o logiki, ki je za takim vedenjem. Zgodi se celo, da so tudi sami lahko prizadeti od svojega vedenja, saj jih posledice presenetijo, prizadenejo in ne razumejo, zakaj so nekaj tako naredili. Dobro je da to starši razumemo in otrokom ne vzbujamo občutkov krivde. Spomnim se, ko je moja štiriletna hčerka vzela 3 piškote, čeprav ji je bilo rečeno, naj vzame samo enega. Odrasla oseba ji je potem vzbudila občutke krivde, da piškotki niso njeni in naj se sama odloči, kako naj ravna. Spomnim se, da je hčerka zmedeno vprašala, ali naj da 2 nazaj in ali jih lahko ima, ker ji ni bilo jasno, kaj je naredila narobe. Otrok je videl piškote in jih je vzel, ni razmišljal, zakaj je vzel več, pač tam so bili. Primeren odziv bi bil: »Jezna sem nate, ker si vzela več piškotov.«, neprimeren pa: »Zaradi tebe bomo lačni.«
V tej starosti otroci vidijo svet črno-belo, dobro-slabo, zabavno-dolgočasno; lahko slišimo izjave kot so: »Vedno se jeziš name.« Postopoma se v njih razvija zavedanje, da stvari niso vedno »vse ali nič«, temveč imajo lahko več različnih vmesnih nians. Tako postopoma lahko prevzemajo pogled drugega. Starši jim lahko pomagamo prerasti poenostavljeni pogled na svet s tem, da smo jim sami vzor.
Pri vzgoji je dobro, da poleg razlage, otroci nosijo posledice za svoje neprimerno vedenje; npr. da so en dan brez tableta ali računalnika ali televizije, da sedijo na stolu ali imajo drugo posledico zaradi nevarnega ali neprimernega vedenja. Obenem pa ni dobro, da vzbujamo občutke krivde, saj otroci se neprimerno ne vedejo »nalašč«, da bi nas ali druge prizadeli.