Blog

Separacija od staršev in osamosvajanje je popolnoma naraven in normalen proces. V življenju naših najstnikov sovrstniki postopoma prevzemajo vedno pomembnejšo vlogo, starši pa vedno manjšo.

To, kako se obnašamo z našimi mladostniki, je pogosto veliko bolj povezano z nami, kot pa z najstniki. Pogosto vidimo v svojih otrocih sebe in to lahko prebudi v nas veliko bolečine. Od njih lahko tudi pričakujemo, da bodo naredili enake napake in živeli enako življenje, kot smo ga mi sami. Ali pa vidimo svoje otroke kot naš podaljšek in pričakujemo, da bodo v življenju uspešnejši kot mi sami.

Velik izziv za starše je tudi, kako uskladiti to, da se otroci čustveno vedno bolj oddaljujejo, obenem pa so še vedno od nas odvisni. Da bi to boljše razumeli, si lahko predstavljajmo, kako bi bilo nam na njihovem mestu oz. kako nam je bilo v njihovi starosti. Pomembno je, da smo spoštljivi do njihovih idej, ciljev in mej, ki nam jih postavljajo, saj bomo s tem laže razumeli njihove spreminjajoče se potrebe.

Pri ohranjanju pozitivnega odnosa med mladostniki in starši lahko pomaga:

Zavedanje, da stvari počnejo zase. Mladostniki lahko postanejo precej kruti in nam na zelo neposreden in boleč način povedo mnenje o nas. Poleg tega, ker nas zelo dobro poznajo, imajo pogosto vsaj delno prav, kar naredi njihovo pripombo še bolj bolečo. Mladostnikom ne smemo dovoliti, da nas žalijo in je dobro, da jim jasno povemo, da ne bomo dovolili, da se tako vedejo do nas. Po drugi strani pa je dobro, da njihove želje upoštevamo, da jim npr. nehamo pisati 10 sms sporočil na dan z namenom, da bi izvedeli, kje so in kaj počnejo ali pa nehamo stopati v njihovo sobo, ne da bi potrkali.

Ko naši otroci vstopijo v mladostništvo, lahko hitro občutimo, da so se vloge zamenjale. Dobimo lahko občutek, da imajo oni moč, neomajna mnenja in da z nami ravnajo nepravično, in to prav tiste osebe, ki so bile nekoč naši nebogljeni dojenčki in malčki. Nekateri starši se postavijo v vlogo žrtve in se začnejo spraševati: »Ali smo res tako slabi?«, »Ali mi ne more oprostiti?«, »Zakaj ne razume, kaj vse smo naredili zanj?«. Zavedati pa se moramo, da ni naloga otrok delati, da bi se mi počutili dobro. Pomembno je, da se zavedate, da bo vse, kar bo mladostnik počel, to počel zaradi sebe in ne proti vam.

Ne postavljajte pretirano strogih pa tudi ne preohlapnih mej. Kot starše nas je pogosto strah, kaj bo z našimi otroci, ko odrastejo. Zaradi tega začnemo pretirano skrbeti glede šole, ocen, njihove službe in ljubezni. Nekateri starši postavijo zaradi svojih strahov zelo stroga in nerealna pravila. S tem pa nehote sporočajo svojim otrokom, da niso sposobni poskrbeti zase in da jim ne zaupajo. Poleg tega se lahko znajdemo v začaranem krogu, saj stroga pravila najstnike še bolj vzpodbudijo, da se nam uprejo.

Nekateri starši pa gredo v drugo skrajnost in opustijo vse pravila, samo z namenom, da bi se izognili konfliktom. Dobro je, da mladostnikom postavimo nekaj pravil in smo pri njih dosledni, vendar ne pretiravajmo.

Bodite prisotni, ko vas bodo iskali. To da pustimo otrokom svoj prostor, še ne pomeni, da jih zavrnemo. Mladostniki še vedno potrebujejo veliko podpore in tudi pomoči staršev. Lažje jim bo, če bodo vedeli, da se lahko obrnejo na vas, kadar se znajdejo v težavah. Zaradi tega ni dobro, da jih kaznujemo ali grajamo, kadar se bodo s svojimi problemi obrnili na nas. Lahko se zgodi, da nas bodo veliko manj potrebovali ali da nas bodo potrebovali za popolnoma druge zadeve, kot so v preteklosti, a to ne pomeni, da nas imajo manj radi.

Največ, kar lahko naredimo za naše otroke je, da delamo na lastnih problemih, tako da lažje razlikujemo, katere so naše potrebe in katere so potrebe naših otrok. Tako bomo tudi lažje ocenili osebo, v katero se mladostnik razvijaj.

Viri:
Firestone, L. What to Do When Your Teen Pushes You Away. http://www.psychalive.org/

Že objavljeno v Slomediji