Blog

Sram je javno čustvo, kar pomeni, da je za sram potreben nekdo drug kot priča. Pojavi se, ko smo prepričani, da nas zaradi našega vedenja drugi ne sprejemajo, da nas zavračajo, prezirajo ali negativno mislijo o nas. Bolj kot se osebi zdi pomembno, da ima drugi o njej pozitivno sliko, večja je želja, da bo sprejet in močnejši je občutek sramu. Priča je lahko prisotna v realnosti kot realna oseba, lahko pa je prisotna samo v naših mislih, v naši mentalni predstavi npr. »Kaj bi si oče mislil, če bi me zdajle videl.«

Zaradi te ponotranjenje slike drugih ljudi, smo tisti, ki kaže s prstom in se nam smeje, v večini primerov, mi sami. Pri sramu se nam vrtita dva filma: »Nikoli nisi dovolj dober«, če pa nam uspe tega rešiti, še drugi: »Kdo pa misliš, da si.« Sram je osredotočen na sebe, krivda pa na naša dejanja.

Sram je: jaz sem slab; krivda je: jaz sem naredil nekaj slabega. To je bistvena razlika med sramom in krivdo.

Občutki sramu so visoko povezani (korelirajo) z odvisnostjo, depresijo, agresivnostjo, s samomori, motnjami hranjenja in vrstniškim nasiljem. Pri krivdi pa najdemo prav nasproten mehanizem, saj se visoki občutki krivde povezujejo z majhno prisotnostjo teh težav. To, da stvari naredimo, tudi če jih naredimo narobe, je zelo zdravo, čeprav so napake in neuspehi lahko boleči.

Raziskave kažejo, da edini, ki ne občutijo sramu, so tisti, ki nimajo sposobnosti za empatijo in občutek bližine z drugimi ljudmi. Z drugimi besedami - sociopati. Zato je že boljše občutiti nekaj sramu, kot pa biti sociopat. Sram je zelo pomembno čustvo, saj omogoča, da se naučimo norm in hkrati sodeluje pri socializaciji posameznika. Občutimo ga zelo zgodaj, saj se pojavi že pred prvim letom starosti, ko otrok občuti sram za vedenje, ki ga starši ne odobravajo. V poznejšem razvoju človekove moralnosti pa mesto sramu prevzame čustvo krivde.

Razlogi, zakaj občutimo sram, se razlikujejo glede na spol, občutimo pa ga enako. Ženske občutijo sram, predvsem če jim ne uspe biti »super mame in žene« npr. biti urejene in lepe, poskrbeti za službo, otroke, dom in vse to z nasmehom. Moški pa predvsem, če pokažejo svojo šibkost. Za moške je manj sramotno, da padejo v boju, kot pa da odnehajo. Pri tem, česa nas je sram, pa imajo kulturne norme in pravila veliko vlogo. Socialni mediji kot so Facebook in drugi nam pri sramu ne pomagajo, saj dobimo iz njih idealizirano podobo o ljudeh.

Sram potrebuje 3 dejavnike, da zrase: skrivanje svojega dejanja, tišina okolice in sodba. Že s tem ko povemo, česa nas je sram, se bo sram malo zmanjšal. Empatija pa je med najbolj učinkovitimi načini, kako se upreti sramu. Ko drugemu priznamo: »Tudi jaz«, se sram enostavno zmanjša. Takrat ko spoznamo, da nismo edini, ki smo se znašli v neprijetni situaciji, da smo vsi krvavi pod kožo, da smo se izpostavili in naredili napako. Da se boljše počutimo, pomaga, da nas nekdo posluša in je ob nas, ko se počutimo ničvredno in nas je sram. Ko imamo ob sebi nekoga, ki je imel podobno izkušnjo ali se počutil podobno, spoznamo, da nismo edini s takimi težavami in nam postane lažje.

Sama vem, kako zahtevno se je izpostaviti in narediti karkoli, saj lahko naletiš na negativen odziv. Če se nikoli ne izpostaviš, pa nikoli nič svojega ne začneš; ostaneš samo v varnem območju, obvaruješ se sicer pred neuspehom, vendar tudi pred uspehom. Lažje je reči: »Oprosti, naredil sem napako.« kot pa »Oprosti, jaz sem napaka.«

Že objavljeno v Slomediji 14.julija 2015

Viri:
Brown, B. (2012). Listening to shame. TEDtalks
Milivojevič, Z. (2008). Emocije. Psihopolis Institut

Kritika ni pomembna; niti človek, ki kaže na močnega človeka, ki se je spotaknil; niti to, da bi lahko bolje opravil. Pohvala pripada človeku, ki je dejansko v areni, čigar obraz je prekrit s prahom in znojem in krvjo; ki si hrabro prizadeva; ki se moti, ki dela napake, spet in spet, ker ni napora brez pomanjkljivosti in napak; tisti, ki si dejansko prizadeva nekaj storiti; tisti ki pozna navdušenje in zagnanost; tisti ki sebe vlaga v vreden namen; ki na koncu je v najboljšem primeru poznan po vrhunskih uspehih, v najslabšem primeru po neuspehu, a to z velikim pogumno; zaradi tega njegovo mesto ne bo nikoli s hladnimi in sramežljivimi dušami, ki nikoli ne bodo vedele kaj je zmaga in niti poraz. [Roosevelt, T.]

It is not the critic who counts; not the man who points out how the strong man stumbles, or where the doer of deeds could have done them better. The credit belongs to the man who is actually in the arena, whose face is marred by dust and sweat and blood; who strives valiantly; who errs, who comes short again and again, because there is no effort without error and shortcoming; but who does actually strive to do the deeds; who knows great enthusiasms, the great devotions; who spends himself in a worthy cause; who at the best knows in the end the triumph of high achievement, and who at the worst, if he fails, at least fails while daring greatly, so that his place shall never be with those cold and timid souls who neither know victory nor defeat. [Roosevelt, T.]