Blog

Mladostniki morajo izoblikovati svojo identiteto, svoje vrednote, prepričanja, vedenje in čustvovanje. V tem obdobju skušajo ugotoviti, kaj sploh hočejo v življenju, katere cilje želijo doseči, zakaj in kako naj jih uresničijo. Poleg identitete pa se spreminja tudi odnos s starši, vrstniki in sorojenci.

Pogosto je to obdobje konfliktov v družini, ko starši ne »prepoznajo« več svojega otroka. Staršem je lahko v pomoč razumevanje, kaj se pravzaprav z mladostnikom dogaja. Mladostnikovo osamosvajanje od staršev poteka v 4 fazah:

1. faza - Diferenciacija (med 10. in 12. letom): V tem obdobju prihaja do ostrega ločevanja mladostnika od staršev, kar mladostniku služi za spoznavanje psihološke različnosti od staršev. Prihaja do upada idealizacije staršev, najstniki dvomijo v starševska stališča in jih zavračajo, kakor zavračajo tudi njihove predloge in nasvete. Ta faza je nujna v razvoju samostojnosti, saj morajo mladostniki najprej ugotoviti, česa nočejo, da lahko kasneje ugotovijo, kaj hočejo v svojem življenju. Zaradi tega začne najstnik postavljati pod vprašaj in se upirati vsemu, kar pravijo starši. Če starši rečejo »Ne.«, bo mladostnik rekel »Da.« in obratno.

2. faza – Prakticiranje (med 12. in 14. letom): V tej fazi najstniki preizkušajo svojo samostojnost, zaradi tega preizkušajo različna vedenja, razne stvari ne glede na nasvete in opozorila; vlogo staršev prevzemajo vrstniki, sami poudarjajo različnost od staršev in so prepričani v lastno vsemogočnost. Zaradi občutka vsemogočnosti in neranljivosti pogosto počnejo tudi nevarne stvari, seveda vedo, da se lahko zgodi nesreča, a so prepričani, da se to ne more zgoditi njim. Zaradi tega se v obdobju mladostništva poveča število nesreč »po neumni glavi«.

3. faza – Približevanje (med 14. in 17./18. letom): Ponovno začnejo zaupati staršem in upoštevajo njihovo avtoriteto, imajo potrebo po naklonjenosti staršev, obenem pa so do njih zelo ambivalentni, saj jim občasno izkazujejo naklonjenost in željo po ljubezni, ob drugih priložnostih pa so še vedno zelo nasprotovalni in prepričani, da so njihovi starši najbolj »neumni ljudje na svetu«.

4. faza – Ustalitev (med 17./18. in 22./24. letom): mladostniki sebe in druge razumejo kot neodvisne posameznike s svojimi posebnostmi, čeprav medsebojno povezane. Prihaja tudi do upada ambivalentnosti do staršev.

Te faze so neizbežen del mladostništva in predvsem, če to vedenje ni nevarno za zdravje mladostnika, je tudi zelo zaželeno. Najmočnejši konflikti se ponavadi pojavljajo v zgodnjem mladostništvu, to pomeni med 12. in 14. letom, vsekakor pa so ti konflikti blagi ali zmerni in imajo pomembno razvojno funkcijo, saj pospešujejo razvoj samostojnosti, identitete in spodbujajo starše k preoblikovanju načina vzgoje. Pogosto v terapijo prihajajo mladi, ki ne kažejo nobenega upora ali jeze do staršev, kar je v mladostništvu zelo nenavadno. To, da se ne smejo ali ne zmorejo upirati, pa se kaže v drugih kot posledica. Nekatere posledice so lahko tudi nevarne kot npr. motnje hranjena, samopoškodovanje, misli na samomor ali poskusi samomora.

Pomembno je, da v mladostništvu spremenimo način vzgoje, saj mora ta postati vzajemna. Najlažje boste ohranili kvaliteten odnos, če se boste z najstnikom pogovarjali o pravilih, se o njih pogajali in jih skupaj določili. To seveda ne pomeni, da bo določeno pravilo veljalo za naslednjih 7 let, saj se bodo nujno spreminjala s starostjo in razvojem mladih. Če bo najstnik imel občutek, da ga v družini upoštevate, ne bo več tako pomembno ali ima prav in da mora obveljati njegova želja.

Že objavljeno v Slomediji 3. maja 2016 

Viri:
Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2004). Razvojna psihologija. Založba Rokus