Blog

Pri pogovoru z otrokom o smrti si lahko pomagate s kvalitetno literaturo. Med dobrimi knjigami je Dedkov otok (avtor – Davies, založba Zala). V knjigi Žiga odpluje z dedkom na otok, ki ga raziskujeta in na katerem se imata odlično, vendar se Žiga vrne sam domov in dedek za vedno ostane na otoku. Dedek še preda Žigu krmilo in fant sam odpluje domov. Knjiga je zelo lepa in vam omogoča več iztočnic za pogovor z otrokom. Naj vas ne moti to, da je v knjigi omenjen dedek, lahko jo preberete, tudi če je otrok izgubil drugo pomembno osebo. V knjigi je dedek orisan kot ljubeča oseba, ki ima Žiga rad. Po mojem mnenju knjiga ni primerna, če je umrla oseba, ki ni bila ljubeča do otroka, saj bi zavest, da imajo drugi ljudje lepe odnose, mi pa teh nismo imeli, še dodatno povečalo bolečino. Običajno je tem otrokom še težje, saj jih prevevajo nasprotujoča si čustva, mogoče celo čustva olajšanja, jeze, veselja in žalosti istočasno. V takem primeru bi raje vzeli v roke knjigo Sploščeni zajec iste založbe. Lahko pa tudi razmislite o pomoči strokovnjaka, ki bo vam in otroku v pomoč in podporo pri predelavi žalovanja.

Pomembno je, da z otrokom govorimo o smrti odprto in da mu odgovorimo na vsa njegova vprašana – seveda na otroku razumljiv način. Majhni otroci, običajno do 4 leta, ne razumejo še, da je smrt dokončna in da ni reverzibilna, razumejo, pa da se je zgodilo nekaj hudega. Otroci, katerim ne pojasnimo, kaj se je zgodilo, si bodo zapolnili »luknje« sami; običajno pa so te njihove predstave veliko bolj strašljive kot pa resnica. Zaradi tega je dobro, da otroku nič ne skrivamo.

Različni avtorji opisujejo nekoliko različne faze žalovanja, čeprav so faze opisane »lepo« po vrsti, običajno ne potekajo po vrstnem redu in ni nujno, da so vse prisotne. Lahko se tudi zgodi, da se otrok povrne na predhodno fazo, ki jo je že predelal ali pa ponovi celoten proces žalovanja.

-Šok – to je prva faza, v kateri oseba še ne verjame ali ne more razumeti, kaj se je zgodilo. Funkcija te faze je zaščita osebe pred veliko bolečino. Običajno je ta faza povezana s tem, da oseba ne verjame novici o smrti.

-Zanikanje – Poznamo več vrst zanikanja npr. zanikanje same smrti, ki se pogosto prepleta s fazo šoka ali zanikanje svojih čustev npr. nič ne čutim ali občutki otopelosti. Otroci in tudi odrasli lahko v tej fazi občutijo krivdo, zaradi tega, ker ne občutijo žalosti - primer notranjega pogovora: »Umrla mi je mama, moral bi bit žalosten, ampak ne čutim nič …, kaj si bodo mislili drugi o meni? Gotovo to, da mame nisem imel rad.« Zanikanje je pogost obrambni mehanizem in govori pomembno zgodbo – bolečina tako velika, da jo oseba ni sposobna občutiti.

-Če bi le... v tej fazi je tipično razmišljanje o dogodkih pred smrtjo in kako bi lahko stvari naredili drugače, da bi do smrti ne prišlo. Če bi le razvili zdravilo za ...; po hudi prometni nesreči – če bi le odšel od doma 5 minut kasneje ...; če bi šli prej do zdravnika …; če bi se mi obnašali drugače ...

-Krivda – otrok ali odrasel človek se krivi za smrt ljubljene osebe, to se lahko zgodi, tudi v primerih, ko dejansko ni nič kriva. Pomembno je, da odrasli povemo otroku, da ni on kriv za smrt, saj otroci zaradi svojega občutka egocentrizma lahko mislijo, da so oni krivi za smrt.

- -Jeza – običajno se pojavi, ko pridemo v stik z bolečino in ranljivostjo, vendar jo izražamo z jezo. Pri otrocih se to lahko kaže kot nekontrolirani izbruhi jeze do staršev, sorodnikov, predmetov ali popolnih tujcev. Razumsko vemo, da ne moremo kriviti teh oseb, vendar čustva ne sledijo razumu in smo lahko jezni na neko osebo, ker nas je zapustila in povzročila toliko bolečine. Lahko tudi občutimo krivdo, ker smo jezni na umrlo osebo, kar v nas sproži še več jeze.

-Žalost, refleksija, osamljenost –oseba pride v stik s pristno žalostjo, pogosto tudi razmišlja o skupni poti z umrlim in kaj mu/ji je ta oseba pustila. Podobno kot v knjigi Dedkov otok, ko dedek zapusti krmilo, spomine in občutek ljubezni. Z otrokom lahko obujamo spomine o umrli osebi.

-Sprejemanje, upanje – ni nujno, da vse osebe dosežejo to fazo žalovanja, nekatere ostanejo pri zanikanju ali v fazi jeze. V tej fazi se oseba počuti umirjena, običajno tudi otožna, vendar je to čustvo drugačno od žalosti in nosi v sebi tudi upanje. Pogosto se pojavi tudi žalovanje za tiste trenutke, ki ji nikoli ne bo npr. mladostnik, ki ve da oče ne bo nikoli navijal na njegovih tekmah. Obenem pa tudi opažamo vedno več veselja in življenjske energije.

Žalovanje je zelo individualen proces in ga ne moremo posploševati. Pomembno je, da poiščete ljudi, ki bodo vam in vašemu otroku stali ob strani, vzbujali občutek bližine in ljubezni, saj nam bližina drugih, ki so nam pomembni, pomaga pri žalovanju. Najboljše, kar lahko naredite zase in za svojega otroka je to, da sebi dovolite občutiti bolečino in žalost, ko se pojavita. Upiranje bolečini bo samo podaljšalo proces žalovanja.

Če vidite, da tega sami ne zmorete, toplo priporočam, da poiščete pomoč in tako poskrbite zase.