Blog

Ali ste se morda že srečali s človekom, ki vam je zagotovil, da bo določeno stvar opravil, potem pa je to zavlačeval in zavlačeval v nedogled, dokler niste stvari opravili sami? Mogoče ste se že srečali z osebo, ki se neprestano pritožuje in tarna, da nima sreče v življenju, da se njemu ali njej pripetijo le slabe stvari, koliko mora delati in nima nikoli časa za počitek, … obenem pa si pogosto privošči dopust. To so znaki, da oseba svoje jeze ne izraža neposredno npr. s kričanjem, jezno držo ali s tem da odločno pove, kaj si želi oz. česa si ne želi, ampak tako, da se vede pasivno agresivno.

Vsaka oseba lahko občuti jezo, kar je popolnoma normalno, saj je jeza zelo funkcionalno čustvo. Nekateri ljudje pa so se naučili, da jeze ne smejo izražati direktno. To najverjetneje izhaja iz njihove primarne družine, kjer je bilo izražanje jeze nesprejemljivo in pogosto tudi kaznovano. Ti posamezniki so se naučili izkazovati jezo na drugačen način, to je s pasivnim uporom.

Vedenje, ki ga pogosto opažamo pri osebah s pasivno agresivno motnjo, je:

 zagrenjenost,
sarkazem,
izogibanje odgovornosti s pozabljanjem,
namerna neučinkovitost,
obtoževanje drugih,
pritoževanje,
zamerljivost,
strah pred avtoriteto,
neizražena jeza ali sovraštvo, ki se lahko čuti v podtonih,
zavlačevanje,
 upiranje zunanjim predlogom.

Ljudje, ki se vedejo pasivno agresivno, imajo težave s prevzemanjem odgovornosti. To je po navadi bolj razvidno iz njihovega vedenja, kot pa iz njihovih besed. Na prvi pogled so lahko celo naklonjeni željam ali idejam iz okolice in celo kažejo navdušenje, vendar niso v pomoč pri doseganju skupnega cilja. To se lahko kaže s sabotiranjem, s prepoznim nudenjem pomoči, ko je bilo že vse storjeno ali z opravljanjem neučinkovitih in nepomembnih nalog. Pasivno agresivni posamezniki lahko svojo jezo izražajo tudi s kuhanjem mule in s tišino in ignoriranjem ter želijo s tem v drugih vzbuditi neprijetne občutke in krivdo. Ko morajo ti posamezniki rešiti problem, bodo zelo verjetno odgovornost prenašali na druge ljudi okoli sebe, potem pa bodo delo drugih kritizirali. Mogoče bodo predlagali tudi dobre rešitve, a veliko prepozno, da bi lahko bile uporabne.

Pasivna agresivna osebnost trpi zaradi občutkov manjvrednosti. Človek projicira svoje stališče do sebe na druge pomembne osebe v okolici, prepričan, da ga drugi podcenjujejo, omalovažujejo in da ga obravnavajo na nepošten način. Na to se odziva s protestom, da bi drugim dokazal, bodisi da ni tako slab ali pa da oni niso tako dobri, kot si mislijo. Ker je oseba ambivalentna do drugih in želi, da bi o njej začeli razmišljati pozitivno, ne vstopa v neposredne in odprte konflikte, temveč se zoperstavlja posredno. Kadar vstopi v neposreden konflikt, to počne na socializiran in kulturno sprejemljiv način.

Pogosto se oseba s pasivno agresivnim vzorcem vedenja ne zaveda svoje težave in je zaradi tega tudi ne skuša rešiti. Nekateri posamezniki si sprememb niti ne želijo, saj so njihove strategije, čeprav neprimerne, zanje funkcionalne v mnogih življenjskih okoliščinah. Do sprememb jih po navadi prisilijo posledice, kot so nenehni konflikti z okolico, visok stres, tesnoba in partnerjevi pritiski.

http://www.osebna-terapija.com
Maja Sedmak Cvelbar

Viri: Mayer. C. Passive Aggressive Behavior: A Form of Covert Abuse: http://divorcesupport.about.com/

Že objavljeno v Slomediji, 3.junija 2015