Blog

Če želite ustvariti razdor med sorojenci, ni boljšega, kot postati njihov razsodnih in odločati, kdo ima prav. Čeprav je vaše početje v dobri veri, da boste pomagali - šibkejšemu ali odnosu med njima -, boste dolgoročno dosegli nasprotni učinek.

Primer iz domače dnevne sobe: sin gradi raketo iz kock, mlajša sestra se dolgočasi in ga skuša na vse načine zvabiti k svoji igri in ji to nikakor ne uspe. Ker je deklica vztrajna, - ta lastnost ji bo gotovo koristila v življenju-, toliko časa nadleguje brata, da ta začne vpiti na njo, naj ga že končno pusti pri miru. Ker niti to ne zaleže, saj je sestra zelo vztrajna... jo brat udari. Sestra jokaje priteče do enega izmed staršev in zatoži brata, da jo je surovo pretepel, v upanju, da bo najprej kaznovan brat in bo potem od njega še zahtevano, naj se ji opraviči ali naj bi se ga, v najboljšem primeru, še prisililo, da se igra z njo. Deklica bi s tem vedenjem dosegla svoje, pozornost brata in staršev. Če bi se scenarij res odvijal po dekličinih željah, kako mislite, da bi se brat počutil? Kakšna čustva bi gojil do sestre: ljubezen ali jezo? O tem, kako bi se počutil, lahko samo sklepam, vem pa, kaj je naredil: ob prvi priliki je prišel do mene in mi povedal, da ga je sestra udarila. Otroka sta razumela, da lahko starša »uporabljata« v svoj prid za to, da dobita, kar želita od drugega.

Vendar se tako, namesto, da bi otrokoma pomagali do medsebojnega dogovora, da bi razumela meje, potrebe in želje drug drugega, postanemo mi tisti, ki odločamo, kdo ima prav. Tudi če skušamo biti pravični do obeh otrok, tvegamo, da se bosta še naprej obračala na nas, namesto da bi se dogovorila med seboj. Zaradi tega je dobro, da to prepustimo njima, saj tako se bosta lahko naučila sklepati kompromise. Kratkoročno bomo imeli starši s tem več dela, saj bomo pogosto morali posredovati med otrokoma in jima pomagati pri dogovarjanju. Na dolgi rok pa se bosta otroka sama tega naučila in te veščine ponotranjila.

Kot starši se moramo tudi vedno zavedati, da celotnega dogajanja ne poznamo. Pogosto se zgodbi enega in drugega otroka razlikujeta in včasih je očitno, da vsak od obeh prireja resnico tako, da bo drugi potegnil krajšo.

Kako naj se potem obnašamo v taki situaciji? Pri nas doma je že zlajnana fraza: »Zmenita se med seboj.« S časom sta se morala naučiti dogovarjanja: katero risanko bosta gledala, kaj bo kdo postoril glede hišnih opravil oz. pomoči, kaj bomo počeli popoldne … Druga strategija, ki pri nas pomaga, je ta, da nosita oba posledice oz. kazen za dejanja – hčerka priteče po stopnicah in joka: »Brat me je udaril.«, možev odgovor je: »V redu, oba gresta sedet.«. V trenutku se je hčerka obrnila, nehala jokati, začela govoriti »Ne, ne, ne, ne.« in zbežala ponovno v sobo. Spor rešen.

Nekaj razlike je takrat, ko se pretepata. Tudi v tem primeru, se ne postaviva na nobeno stran, vendar se pa jasno postaviva proti nasilju. Obenem pa moramo upoštevati, da imajo otroci omejen nabor načinov, kako reagirati v podobnih situacijah in je naša naloga, da jih teh strategij naučimo.

Pomembno je, da starši vemo, da otroci potrebujejo dovolj dobre starše, ne pa popolne. Napake delamo vsi, tudi psihologi, pedagogi in psihoterapevti. Ko se bo zgodilo, da bomo otroka po krivem obtožili, je prav, da se mu opravičimo. Enako velja za trenutke, ko bomo dejansko razsodniki med sorojenci in bomo mi odločali, kdo ima prav in kdo ne. V redu je tudi, če otroka fizično ločimo, ko se pretepata, tako da onadva in mi sami dobimo čas, da se pomirimo - spore lahko rešujemo tudi dan kasneje. Nič ni narobe, če delamo napake in se iz njih učimo.             

Photo by Jason Rosewell on Unsplash